Pismo tebi, ati.

Če je včasih obisk pokopališča deloval rahlo srhljivo, je danes sprehod med zasneženimi grobovi na katerih migetajo plamenčki, pravi in umetni, na svečah, presenetljivo spokojen. S hitrimi koraki, občasnim pogledom proti kakšnemu svežemu grobu, ki me spomni na minljivost življenja, hitim proti tebi. Zadnjič sem se peljala samo mimo, nekako slabo vest sem imela, ker nisem imela časa priti prav do tvojega poslednjega bivališča, čeprav se z bridkostjo v srcu zavedam, da te tudi tu ni. Kje si, kam si odšel, je kaj ostalo od tvoje duše, se sprašujem že skoraj leto dni, odkar sem te izgubila. Pa je pred nekaj leti umrl tudi ata, ki sem ga imela prav tako neizmerno rada, ampak takšne bolečine kot tvoj odhod, mi on ni pustil.

Vse izgovore najdem, da se izognem stvarem, ki me spominjajo nate. Noro, nerazumljivo, ko pa te vendarle iščem v sanjah, na pokopališču, na sliki, ki je v moji dnevni sobi. Manjka mi slovo in ko se sprašujem, kaj bi storila, če bi kdo rekel, da te lahko obudi nazaj, se zavedam, da bi v svoji sebičnosti rekla, da ja. Ampak za en sam objem. Ker se slepim, da bi bila bolečina potem lažja. En sam objem bi še.

Ne vem kako naj najdem svoj mir, ker te na nek način držim v sebi in najbrž to ni preveč dobro. Nekako se mi zdi, da bi morala postoriti še toliko stvari, ti povedati da te imam rada. Pa bi ti res, če bi dobila priložnost in se tisti dan ne bi zgodil? Najbrž ne. Čez manj kot teden dni, pride tisti dan, ki mi je pred enim letom spremenil življenje. Dan, ki se ga ne želim spominjat, pa še vedno slišim vsako besedo, čutim kako se je sesul svet in bolečina znova zadane tako kot takrat. Edina razlika sedaj je, da so ti valovi bolečine krajši in manj pogosti. Ampak bojazen, da te bom pozabila je bila pa vseeno odveč. Slišim tvoj glas, duham tvoj vonj, vidim tvoj iskriv in včasih žalosten pogled. Manjkaš ati. Zelo.

  • Share/Bookmark

Dodaj komentar 22.12.2010

Izpolnil je svoj cilj… in odšel

Tam leta 2003 se mi zdi, sem brala en članek o nekem norcu, ki je haluciniral nekje sredi Amerike in dosegel na najtežji kolesarski dirki drugo mesto. Bojda je bil to Jure Robič, članek pa je bil napisan na način, da nisem bila prepričana ali je avtor tega norca hvalil ali popolnoma spljuval. Kasneje sem ugotavljala, da najbrž slednje. Ker ga ni razumel, tako kot še marsikdo drug, ki se mu je zdelo takšno ekstremno kolesarjenje popolna norost.

Jure Robič

Ampak mene je fasciniralo to, da je Jure dejansko imel nek cilj, neko stvar, ki se ji je popolnoma predal in v tem videl smisel svojega bivanja. Tega jaz nikoli nisem imela in občudujem ljudi, ki imajo nekaj takega, za kar se jim zdi vredno živeti. In tudi izgubiti življenje.

Leta 2004, ko sem zasledila novico, v nekem žlj mediju, velikim se namreč najbolj ekstremna kolesarska dirka ni zdela vredna posebne omembe, zasledila, da Jure odhaja po zmago, sem s strastjo največje navijačice spremljala dirko.  Tudi ponoči sem kliknila na lestvico, se veselila, ko sem videla, da je še vedno dobro na progi in bila zaskrbljena, ko se je njegov zaostanek povečal za več kot je bilo pričakovano glede na predhodne zaostanke. Zmaga.

Njegovo predavanje o Raamu je bilo spoznavanje z neznanim – ekstremi, ki te privedejo do te mere, da vidiš v svojih najboljših prijateljih zarotnike, sposobnost nekoga, da kolesari noč in dan, s petnajstminutnimi power spanci, kolesarjenje s krvavečo ritjo,… Ja, postala sem njegova fanica. Predavanje skupaj s Tomažem Humarjem je bilo pa sploh presežek presežkov in sem še danes vesela, da sem to doživela.

Njegova navijačica sem ostala ves čas. In bila razočarana, ker je bil zelo slabo predstavljen v medijih, pa nad primerjavami z Martinom Strelom tudi.

Kakorkoli – v teh dneh bodo o njem pisali veliko, dasiravno je bil pri poročilih danes pretep nekega poslanca (nisem vedela zanj do danes…) precej bolj pomembna novica. Njegovi dosežki pa ne bodo pozabljeni, ker jih bo enostavno izjemno težko preseči. To je ogromna izguba za slovenski šport.

Takole je dejal v enem ob intervjujev: “Dejansko se ti lahko na vsakem kilometru kaj zgodi, vendar enostavno tako ne smeš razmišljati. Vsako jutro, ko grem na kolo se prekrižam. Nisem sicer veren, vendar vem, da obstaja neka višja sila. Če si pozitivec sem prepričan, da se ti ne bo nič zgodilo.  V to verjamem in v to sem prepričan.”

Žal se ni končalo tako. Nekdo mi je rekel, da ima vsak človek na tem svetu nek cilj, ki ga mora izpolnit, potem lahko gre. Se mi zdi, da je Jure izpolnil več ciljev. Najhuje je za tiste, ki ostanejo. Ko se je treba spopasti z bolečino izgube, odgovora na vprašanje “Zakaj?” ni. Žal mi je, da je odšel. Ne vem, če sem bila za koga tako vesela, da je vsako leto “prelomil” besedo in se spet in spet pognal v Raam. Eden tistih, ki bodo bolj cenjeni po svoji smrti kot so bili za časa življenja. Car je bil.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

5 komentarjev 24.09.2010

Življenje brez tebe

Danes je bil tak dan, ko je bilo treba veliko mislit nate, čemur se sicer poskušam kar se da izognit. Zapustil si nas pred več kot pol leta, le tri dni pred dnem, ki naj bi bil simbol nekega novega začetka, veselja, proslavljanja, tako da sem takrat, ko so drugi odpirali šampanjec tiščala glavo v blazino in počela nekaj podobnega kot je jokanje, samo da ni bilo nobene solze več, ker sem vse izjokala že tri dni prej.

Ne morem verjet, da lahko te občutke še vedno tako intenzivno podoživljam. In ne morem drugače kot da se ob spominu nate spomnim tudi kako si umrl. Pogrešam te, spomnim se nate vsak dan. A mogoče je za odtenek lažje, ker vem, da nisem edina. Tvoja vnuka, kljub rosnim letom nista pozabila nate. Čeprav jaz v to ne verjamem, smo te iskali v cerkvici. In smo te našli. V naših mislih si bil in v naših srčkih.

  • Share/Bookmark

Dodaj komentar 7.08.2010

V nesreči spoznaš prijatelje…

…v mojem primeru sicer ni šlo za nesrečo.

V enem obdobju sem prišla v konflikt z osebo, ki mi je sicer zelo blizu. S to osebo sem konflikt rešila. Se je pa izkazalo, da obstaja oseba, ki je bila prej moj “kao” prijatelj, potem ko je kazalo, da mi “slabo kaže” je pa pokazala svoj pravi obraz.

Zato je mogoče prav, da vsake toliko časa pride do krize. Da se izločijo tisti, ki delajo škodo s svojo prisotnostjo v mojem življenju. Jaz namreč verjamem v odkrito besedo.

  • Share/Bookmark

Dodaj komentar 31.01.2008

In the real world

vir slike

Do sedaj sem živela v iluziji. Hodila sem v službo in se pritoževala, ker moram zgodaj vstajat, pa ker je sodelavka več al manj na bolniški in ker nisem bila obravnavana tako kot kdo drug, kadar je prišlo do novih delitev dela in seveda denarja. Jah, zdaj se je to spremenilo. Ne, v bistvu se je nadgradilo do te mere, da šele zdaj vem kako luštno mi je bilo. (več …)

  • Share/Bookmark

Dodaj komentar 15.01.2008

Voščilo

Moj načrt se je povsem sfižil – fotosešn z Nejcem in Anžetom, mojima najljubšema manekenoma, in izdelava najlepše božične čestitke ever (mam še par dni časa, mogoče mi uspe :) )… Za vse, ki vas imam rada. Zato rezerva – najbolj srčkan božiček iz leta 2005 (ne morem verjet, da je zdaj pri dveh letih čist drugačen) in moje želje, da bi vam zdravje služilo, pa veliko pristnih nasmehov, ki bodo posledica vaših uresničenih idej, želja, ljubezni… Vsega po malem, pa ničesar preveč. Srečno!

  • Share/Bookmark

24.12.2007

Spet je petek…

Vir slike

…in mene bo počasi pobralo… Veseli december se letos križa z delovnim in ta kombinacija je tu mač. Če morm delat al pa pit, kako naj najdem čas še za kaj drugega? Ampak ta vikend si bom privoščila – spanje ;)

  • Share/Bookmark

3 komentarjev 14.12.2007

Ubili ste mi voljo do nakupovanja…

… in moja denarnica vam je hvaležna.

Vir slike

(več …)

  • Share/Bookmark

16 komentarjev 6.12.2007

Petek jeeeee!

 

Vir slike

Čez petnajst minut grem domov!

Sorry za vse, ki so kliknili, ker so mislili, da je kaj bolj globokoumnega; sem mogla to povedat :) cos I feel good!

  • Share/Bookmark

2 komentarjev 30.11.2007

Ena o politični retoriki

 Vir slike

Včeraj sem bila na srečanju lokalnega odbora LDS Medvode s Katarino Kresal. In ugotovila, da ima ženska res tako karizmo kot so dejali. Je odlična govornica, ima odgovor na vse. In to ne kakršenkoli odgovor. Ta odgovor je namreč sprejemljiv za “navadne” državljane in obenem jasno izraža stališče. Njeno stališče. Ki je stališče stranke. Na tak način bi se znala stranka res počasi pobrat nazaj. Njena velika konkurenca s tega vidika je stranka Zares. Ker imajo v svoji vrsti še enega odličnega retorika. Golobič obvlada. Bo kdo vprašal: Alo Nataša, kaj pa SD? Hja, tako zelo so že prepričani, da bodo na volitvah zmagali, da jih to lahko pokoplje. Peterletov sindrom. In ostali čakajo v zasedi. Vključno z Janšem. Kresalova je jasno povedala, da ga ni kar tako za odpisat.

 Skratka, preden izgubim iztočnico – če si dober retorik, ti ljudje jedo z rok. Zaenkrat gospe Kresal še nihče ne “pribija na križ”. Kako bi jo le lahko, ko je pa tako simpatična? Ja, ženska obvlada. Le nekaj ji manjka… O tem bi vedel več povedati moj sodelavec in mislim, da to ne vpliva na njeno vodenje stranke.

Nekega lepega dne si bom tudi sama privoščila en tečaj retorike. Ker bi bila tudi sama rada med tistimi, ki jim ne zmanjka besed, argumentov, misli. Mi jih je ravnokar…

p.s.: na sestanku sem bila po službeni dolžnosti in tale zapis ni agitiranje za katerokoli stranko, niti ni namenjen prepucavanju o tem katera stranka je boljša…

  • Share/Bookmark

5 komentarjev 27.11.2007

Prejšnja objava


Zadnje objave

Arhiv

Kategorije